Ko zvečer končno utihne dan, se zbudi tisto, kar si potisnila vase. Telo – noče več sodelovati, pa ne zato, ker  "bi bilo z njim nekaj narobe", ampak ker te skuša obvarovati.e te zanima: zakaj telo ne zaspi, čeprav si popolnoma izmučena? Zakaj ti gredo nasveti o dihanju, kamiličnem čaju in večerni rutini kot je topla kopel ipd. že »rahlo« na živce?  Potem beri dalje.

Če si že prebrala vsaj 17 člankov o tem, kako naj bi se umirila z dihanjem,  s kamiličnim čajem in večerno rutino kot je topla kopel ipd. – te razumem.
Tudi jaz sem jih. In noben mi ni pomagal, ko sem ponoči ležala z razbijajočim srcem in občutkom, da me razjeda lastna nemoč. Bolj ko sem želela zaspati, bolj sem imela občutek, da me lastno telo sabotira. Govorila sem si: “Samo umiri se.” Lepo prosim. Če bi to znala, ne bi bila budna ob treh zjutraj, kajne? 

Moja zgodba (na hitro, brez patetike)

Bila sem v ločitvenem postopku. Sama z majhnim otrokom, z glavo polno skrbi in (kakopak) krediti. Ponoči nisem spala, čeprav sem bila izmučena. Štela sem ovčke. Srce mi je razbijalo. V prsih tišina, ki je bolela bolj kot katerikoli hrup. Danes vem, da sem ponoči prvič začela slišati nekaj, kar sem čez dan ignorirala: sebe.

Ampak zakaj telo noče zaspati – čeprav si na robu?

Ne, ne zato, ker nisi dovolj “disciplinirana”. Ne zato, ker nisi že preizkusila dovolj sprostilnih tehnik. Pogosto zato, ker si bila cel dan v vlogi “močne”, “funkcionalne” in “zbrane”. In ko je vse utihnilo – si ostala sama s seboj. Telo (ti) reče: “Zdaj se boš posvetila ti meni.”

In to doživiš kot napad: nespečnost, ki se zgodi ker tvoje telo NE čuti varnosti. Ker so v tebi čustva, ki niso dobila glasu.  Ker nisi imela prostora, kjer bi lahko spustila vse vloge. Telo te kliče, te prosi, da ga končno slišiš. Da ne gledaš več samo navzven, temveč navznoter (vase).

 Spanec ni samo telesna funkcija. Je zrcalo tvoje notranje resničnosti. In če je v njej preveč potlačenega, pozabljenega, zamolčanega – ne bo notranjega miru in brez njega – ni spanja.

Telo ne potrebuje in ne želi, da ga “popraviš”. Potrebuje, da ga vidiš. Da si priznaš: “Nimam vsega pod kontrolo. In tako je tudi ok.”  To je začetek stika s seboj.

Nespečnost je odziv sistema, ki ne more več nositi napetosti. Tvoje telo čez dan preživi v funkcionalnem načinu – dela, skrbi, rešuje, prenaša. Ponoči pa – ko kontrola popusti – pridejo na površje občutki, ker jih čez dan ni bilo prostora začutiti.

 Vprašanja, ki jih postavljam klientom gredo v smeri:

· Kaj se v tvojem telesu dogaja, ko ležiš in ne moreš zaspati?

· Se takrat želiš pomiriti – ali samo utihniti, da boš “imela mir”? Kako to narediš?

· Bi lahko tvoje telo pravzaprav kričalo, ker je ostalo samo?

V naslednjem blogu: Pogledali bova, kaj ti telo ponoči v resnici sporoča – in zakaj je včasih ravno nespečnost najbolj pošten odziv tvojega sistema.

Avtorica:

Jasmina Čavužić
Specializantka psihoterapije in coachinja