3. DEL: KAJ STORITI KO SPANEC NE PRIDE?
Če bereš nadaljevanje tega bloga se verjetno konstantno sprašuješ :"Kaj storiti, ko spanec ne pride?
Ko ne moreš več in si že utrujena od vseh poskusov, ne potrebuješ še ene tehnike. Kaj potrebuješ je nekdo, ki te vidi, ki ti da dovoljenje, da samo obstajaš, da si.
Po dolgotrajni nespečnosti ne potrebuješ še ene “večerne rutine”. Potrebuješ stik – s sabo, s svojim telesom, z občutkom varnosti.
Ta zapis ponuja iskren pogled, kako ustvariti pogoje za spanec, ne da se prisiliš. Z nežnostjo, pa tudi z jasnimi premiki.
Spanec pride takrat, ko se počutiš dovolj varno, nadzor pa ni več potreben. In če se tvoje telo ne zmore predati, to ni znak šibkosti. Telo ve, da nekaj ni ok in te želi na to opomniti.
Kaj sem nehala delati in kadar me »prime« nespečnost, to še vedno počnem? Nehala sem buljiti v uro. Ko sem ponoči opazovala številke (2:16, 3:51, 4:08…), sem samo povečevala paniko in pritisk, ki ne prinašata miru.
Nehala sem iskati popoln ritual. Včasih pač ni eteričnih olj, ni tople kopeli. In je to čisto v redu. Nekateri večeri so pač polni nemira, drugi bolj mehki. Pomembno je, da ne živim v ideji, da mora biti vse urejeno, da lahko zaspim.
Nehala sem se siliti, da »moram zaspati.« Ker sem dojela: to, kar res potrebujem, ni spanec. Potrebujem občutek, da me nekaj drži, ko jaz ne zmorem več držat sebe. Nehala sem se siliti v sprostitev. Sproščanje pod prisilo je kot da rečeš telesu: »Zdaj pa bodi tiho.« Namesto tega sem si priznala, da sem napeta. Pogosto je že zadostovalo, da je popustila.
Začela sem delati (na sebi):
o Dovolila sem si biti jezna. Ne popolna, ne tiha, ne vedno »uravnovešena«. Samo človeška.
o Vsak večer sem si rekla: »Jaz sem dovolj. Tudi če ne zaspim. Tudi če samo ležim. Tudi če samo sem.« (op. najdi si svoj stavek).
o Nehala sem čakati, da bo bolje – in si poiskala prostor, kjer sem lahko bila iskrena. Ne močna. Iskrena. To je bil največji premik.
Vedi:
o Če si zdaj na dnu – nisi sama. S teboj je vse ok. Nihče ne ve, kaj vse si preživela, predolgo potiskala stran, predolgo igrala, da zmoreš. Zato ti telo ponoči reče NE. Ne zato, ker te sabotira, ampak ker te brani. Pred sabo, ker si se pozabila. Pred svetom (drugimi), ki od tebe pričakuje več, kot si sploh še sposobna dati.
o Če te je sram, ker »še vedno ne spiš«, da je informacija tebi, da tvoja duša, telo in živčni sistem ne morejo več živeti v tempu, ki ni tvoj.
In prav tukaj se lahko začne tvoja sprememba.
Prebrala si vse do konca – to mi pove, da si pripravljena na konkreten začetek. In če si se v tem zapisu našla, potem ti iz srca želim:
o večere brez pritiskov.
o Prostor, kjer se nič ne popravlja – ampak si slišana.
o Pogovor, kjer si lahko čisto ti. Tudi, če ne spiš, če samo jokaš ali samo molčiš.
»Zaživi najboljšo verzijo sebe« – nežno, pogumno in jasno.
Avtorica:
Jasmina Čavužić
Specializantka psihoterapije in coachinja
O avtorju članka
Sem diplomirana socialna delavka, specialistka za zmanjševanje škode na področju drog, specializantka psihodinamske psihoterapije, coachinja in nekdo, ki verjame v moč nežnega poguma. Več kot 25 let že delam z ljudmi v stiskah, v odnosih, z ranljivostjo in pogumom. Zato te povabim, da skupaj poiščeva tisto znotraj tebe, kar je mogoče zgraditi na novo. Močnejše. Mirnejše. Bolj tvoje. Vem, da so poti sprememb lahko kaotične. Da se včasih sramuješ svojih občutkov. Da je težko priznati, da nekaj ne zmoreš več. In prav zato sem tukaj. Da ne hodiš sama.
Več kot 25 let delujem na področju duševnega zdravja, socialnega varstva in osebnostne rasti. Delam s pari in družinami ter pomagam pri urejanju partnerskih in starševskih odnosov. Pri svojem delu združujem psihoterapijo, coaching in mediacijo, da strankam ponudim celostno podporo pri postavljanju mej, premagovanju stresa in izboljšanju odnosov.
