Kot sem že izpostavila v prejšnjem blogu, nespečnost ni napaka. Je telesni protest proti življenju, ki predolgo zanika tvoje potrebe. Ko telo ponoči ne zaspi, ti sporoča nekaj pomembnega. Ga slišiš?

Večerne ure pogosto niso čas za sprostitev, ampak trenutek, ko telo začne »govoriti« z razbijanjem srca, napetosti, z nemirnimi misli, neustavljivo budnostjo. V tem blogu raziskujeva, kaj nespečnost v resnici pomeni (skozi psihodinamski pogled) in zakaj je morda najbolj pšten odziv tvojega telesa.

Če bi telo lahko govorilo z besedami, bi nam pogosto reklo tisto, kar ne želimo slišati.
Zato govori drugače: skozi napetost, nemir, prebujanje ob istih urah, tesnobo pred spanjem. Nespečnost torej ni sovražnik – je sporočilo (tebi). V psihodinamski psihoterapiji nespečnost razumemo kot posledico notranjega konflikta, pogosto nezavednega, ki se podnevi komaj zazna, ponoči pa se razgali v vsej silovitosti.

Kako pride do tega?

o   Čez dan delujemo v funkcionalnem načinu. »moram«, »še tole«, »potrpi«, »ni panike«.

o   Zvečer se »zunanji« svet umiri – in s tem popusti (tvoj) nadzor.

o   Telo se zaveda napetosti, ki jo je podnevi potisnilo v ozadje.

o   Psihični material, ki ni bil predelan, pride na površje: neizražena jeza, potlačen strah, občutek osamljenosti, notranji kaos.

Rezultat: telo ne zaspi – ker ne čuti varnosti.

»Ampak čez dan se počutim čisto v redu...«

Ta stavek, ali celo prepričanje, pogosto slišim od klientov in prijateljev. V resnici si čez dan pogosto »na avtopilotu« – kar ni isto kot pomirjenost. Ko ponoči spustiš kontrolo nad dražljaji okolice, pride do izraza tisto, kar ni dobilo glasu čez dan. Klientom odgovarjam: »Telo ni »zmedeno«, naše telo zelo odkrito. In če si že predolgo odtujena od svojih občutkov, se bo telo oglasilo.«

Kaj vse lahko nespečnost prikriva?

o   Potlačeno jezo (ker “ni lepo, da se jezim”).

o   Strah pred izgubo kontrole (če zaspim, izpustim nadzor).

o   Žalost, ki se ni smela pokazati (ker si »močna«).

o   Stalno notranjo napetost, ki si jo tako dolgo ignorirala, da se je telo naučilo preživet brez stika – s teboj.

o   Potrebo po bližini, ki si jo prehitro zamenjala za “samostojnost”.

o   Občutek krivde, ker si se kdaj postavila na prvo mesto.

Ko telo ponoči ne spi, se to podnevi odraža na več ravneh:

o   Na odnosni ravni: postaneš bolj občutljiva, neodzivna ali eksplozivna, imaš manj potrpljenja, več izbruhov, tišina ali očitki.

o   Pri delu: zmanjša se sposobnost koncentracije, dvomiš vase, delaš napake.

o   Pri doživljanju sebe: začneš verjeti, da je nekaj narobe s tabo, dvom, sram, občutek poraza. V prepričanju, da »nekaj s tabo ni v redu«.

o   V telesu: več bolečin, nihanje apetita, kronična napetost v mišicah, napetost, migrene, prebava, razbijanje srca.

In tako se nespečnost ne konča v eni noči – ampak poveča razdaljo med tem, kar čutiš, in tem, kar zmoreš.

Primer iz življenja (spremenjen za anonimnost)

Pri meni je po pomoč prišla ženska v zgodnjih štiridesetih. Budila se je ob »2:47«. Vsako noč. Na začetku ji je to delovalo naključno. A ko sva raziskovali njen notranji svet, se je pokazalo, da je bila to ura, ko se je kot otrok pogosto zbudila, ko je oče prihajal domov opit. Nikoli je ni udaril, a je telo »vedelo«: to ni varno.
Leta kasneje – z drugimi odnosi, drugo službo, novim življenjem – se je telo še vedno odzivalo kot takrat. Ni šlo za “težave s spanjem”. Šlo je za telesni spomin, ki je iskal varnost.

Največji paradoks spanja je, da več kot se ga trudiš "izsiliti", bolj beži. Telo si želi večerne rutine, še bolj pa si želi nekaj globljega:

o   da si dovoliš priznati, kaj te bremeni.

o   Da začneš opazovati, ne popravljati.

o   Da se naučiš počasi vračati vase – ne zato, da »boš spet zaspala«, ampak zato, da boš spet čutila varnost v sebi.

Nespečnost je več kot simptom. Je tudi posledica dolgotrajne odtujenosti od sebe, ki se izrazi takrat, ko vse utihne. In čeprav ti družba sporoča, da moraš »funkcionirati«, telo pravi nekaj drugega: »Zdaj si na vrsti ti.«

 V naslednjem blogu lahko pričakuješ: Kaj lahko storiš, ko si že čisto izmučena – in nočeš še ene »naloge«, ampak realne premike, ki spoštujejo tvojo človeškost. Ne pričakuj listo “10 korakov do popolnega spanca”.

Avtorica:

Jasmina Čavužić
Specializantka psihoterapije in coachinja