Zaslišati svoj glas

Ko je vprašanje »Kaj bodo drugi rekli?« stalni spremljevalec našega življenja, se pogosto niti ne zavedamo, kako močno to vpliva na naše misli, čustva, odločitve in vedenje. Šele z bolj pozornim opazovanjem začnemo prepoznavati globljo logiko, ki kar sama poganja in priganja.

Tisto, kar pripisujemo drugim – njihovo morebitno kritiko, sodbe ali zavračanje – je namreč pogosto odsev naših lastnih notranjih prepričanj o sebi. Ta prepričanja niso nastala po naključju. V večini primerov smo jih prevzeli zelo zgodaj v življenju in še zdaj - kot en napisan scenarij - vodijo to, kar se nam v življenju dogaja.

Ta sporočila smo slišali neposredno ali pa skozi ton glasu, mimiko, molk, primerjave, kritične pripombe aliisoka pričakovanja. Tako smo postopoma ponotranjili sporočila, kot so: "Bodi priden, ne izstopaj, ne bodi tako občutljiv, ne sanjaj, ne čutiš prav, mi vemo bolje, kaj je dobro zate, itd." In po drugi strani začeli sklepati: "Nikoli ne bom dovolj, prijaznosti moram zaslužiti in povrniti, moški skrbijo samo zase, ženske so zamerljive, moja čustva me ne podpirajo, za vse bom vedno sam."

Verjeli smo tem glasovom, ker smo se na ta način lahko prilagodili - vse v želji, da bi bili sprejeti, varni in ljubljeni. A danes ti isti glasovi še vedno nezavedno vodijo naše izbire, čeprav so življenjske okoliščine zdaj povsem drugačne.

V določenem trenutku pa glas telesne bolečine ali čustvene teže postane preglasen, da bi ga še lahko ignorirali. Takrat se začnemo učiti razlikovati med tem, kar smo prevzeli iz preteklih odnosov, in tem, kar v resnici čutimo, mislimo in potrebujemo danes. Dovolimo si nova in pogumna vprašanja: Kdo sem jaz, ko ne skušam ugajati? Kaj si zares želim, kaj potrebujem? Kako slediti sebi, kako zaupati svoji poti?

Kako?

1. Ustavimo se in opazujemo, kaj se nam ponavlja

Znova in znova se ujamemo v iste skrbi – kaj bodo rekli, kaj mislijo o nas, ali smo naredili prav? Če si dovolimo videti, da ta vprašanja v resnici prihajajo od znotraj, ne od zunaj, smo naredili prvi korak. Začnemo prepoznavati, da to, kar slišimo kot 'zunanje sodbe', prihaja iz naših notranjih ran.

In to stalno premlevanje ni samo boleče – je tudi izjemno izčrpavajoče. Vzamejo nam energijo, čas in pozornost za te naše domneve, kaj bi lahko kdo rekel - kar pomeni, da te iste energije ne namenimo temu, za kar je namenjena: sebi. Svoji resnici. In svoji poti. Da bi bilo nam lepo.

2. Prepoznamo notranje like v sebi

V vsakem izmed nas živijo številne zgodbe: tam je majhen otrok, ki ni bil slišan, ves priden je, tih in neopazen. Ali tisti, ki si je želel biti radoveden, igriv, sproščen – pa se je moral prehitro naučiti zadrževati solze, čustva in želje. Najstnik, ki je čutil nemir, jezo in upor – a ni imel nikogar, ki bi ga razumel in mu dal možnost, da lahko čuti drugače, misli po svoje,  išče svojo pot.

Ne gre za napake, temveč za dragocene dele nas, ki jih končno vključujemo in jim dajemo prostor. Postajamo bolj celi.

Danes smo odrasli, kar prinese tudi odgovornost zase. Danes mi postanemo tisti, ki vsem našim vsebinam damo prostor, jih začutimo, sprejmemo in pomirimo. Danes smo mi tisti, ki lahko prvič zares poskrbimo zase – s toplino, razumevanjem in nežno vztrajnostjo. In to prinese resnično svobodo. 

3. Učenje poslušanja sebe

Morda prvič v življenju začnemo vaditi vprašanja, ki so bila prej prepovedana:

– Kaj bi jaz?

– Kaj meni paše?

– Če bi lahko karkoli, kaj res prihaja iz mene?

Brez vseh 'moral bi' - kaj jaz čutim?

In tudi: Kaj ne bi več? Postavljanje meja ni sebičnost, ampak eno samo zdravje. Je legitimna in sočutna skrb zase.

4. Telo kot zaveznik

Da zaslišimo svoj glas, ne gre le za misli. Gre za to, da začutimo, da smo - tu, v tem trenutku, v svojem telesu. Telo pa je ustvarjeno za gibanje.

Mi potrebujemo telesne senzacije:

– gibanje, hoja, kolo, šport

– stik z naravo

– toplina hrane ali pomen posta

– ustvarjalnost, lepota, umetnost

To niso razvade ali razkošja, ampak poti do sebe. Vse, kar nas usidra v trenutek in v lastno izkušnjo, nas vrača k sebi. To je stik v modrostjo, ki je vtisnjena v naše telo. 

5. Dovolimo si tempo, ki je naš

Ni treba hiteti. Ni treba vsega razumeti. Stil, s katerim hodimo po poti, je pomemben. Ne le, kaj delamo – ampak kako. Nežen korak, mehka prisotnost, občutek, da nas nič ne priganja – ali pa divji tek po bregu navzdol, ker smo tako začutili - vse to lahko zdravilno spremeni naš notranji svet.

6. Zavedanje - nismo več v isti nevarnosti kot nekoč

Ko smo bili majhni, smo se morali umakniti, prilagoditi, biti neopazni – ker je bilo tako varneje. Tako smo doživljali svet. Danes pa lahko preverimo: Ali je to še res? Ali nas res kdo ogroža, če izrazimo sebe? V večini primerov – ne. A telo potrebuje čas, da to začuti. Ne silimo ga. Ampak mu pomagamo, damo mu čimveč novih lepoh izkušenj, da začne verjeti v varnost.

7. Podpora kot prostor za rast

Ljudje, ki nas podpirajo, niso popolni – so pa korak pred nami, ravno toliko, da nas lahko razumejo in nežno spodbudijo. Prepoznamo jih po tem, da ob njih ni treba skrivati, sebe ni treba igrati. So sočutni, pozitivni, razumevajoči. Lahko so posamezniki – prijatelji, terapevti, učitelji. Lahko pa tudi nova okolja: krožki, skupnosti, dejavnosti, kjer čutimo, da se lahko sprostimo in rastemo. Poiščimo si ljudi, ki nam to lahko dajo. Neprecenljivi so.

8. Delo, ki nas gradi

Pravo delo za nas nam veliko daje in nas ne izčrpava, ampak hrani – vrača energijo, daje občutek smisla, notranje povezanosti in lastne vrednosti. V njem izražamo sebe, razvijamo talente, postavljamo meje, krepimo prisotnost. Četudi je naporno, nas gradi, ne duši. Po njem nismo prazni, ampak bolj mi sami. 

9. Mi smo darilo

Ko se zares srečamo s sabo – s svojo resnico, z mirom, veseljem in lahkotnostjo v nas – postajamo najboljša verzija sebe in pravo darilo nam samim. 

S tem pa največje darilo tudi za tiste, ki jih imamo radi. Brez žrtvovanja. Brez prisilnega prilagajanja. S tem, da mi smo.

Nekateri odnosi odpadejo, ker so nam postali pretesni. In to je v redu. Postali smo izbirčni tudi glede odnosov.

Morda smo dolgo verjeli, da se moramo najprej popraviti, da bomo v redu. Danes pa lahko začnemo verjeti, da smo v redu že zdaj. In da nas nič, kar rečejo drugi, ne more zares definirati, če imamo prostor znotraj sebe, kjer končno zaslišimo to, kaj pravimo mi. Tam, kjer začutimo radost, zbranost in notranji mir – tam smo blizu svojemu glasu.

Ljubljana, 8.7.2025

Taja Šinkovec,  mag. ZDŠ