"In potem sem ugotovila, da moj notranji glas sploh ni moj- ampak njihov. Misli v moji glavi so bile njihove: njihove skrbi, njihovi strahovi, njihova zmotna prepričanja. Vse, za kar sem mislila, da sem to jaz- to sploh ni bila moja izbira.”

Ko si dovolimo z distance opazovati svoje misli- kam so usmerjene, komu najprej namenijo pozornost, kdaj se kateri glas oglaša najglasneje in kateri navadno zmaga - se začne počasi razkrivati nevidno ozadje vzorcev našega vedenja. Nismo vsi enaki. Nekateri najprej pomislimo na druge, drugi znajo vedno prisluhniti sebi. A v vsakem primeru v sebi nosimo prepletenost glasov, ki smo jih nekoč nekje slišali. Danes živijo v nas in nam še vedno govorijo, če si to priznamo ali ne. Včasih je ta glas spodbuden, sočuten in božajoč. Drugič je hladen glas maminih zahtev ali jezen glas očetovega strahu. Lahko je tudi naša tiha odpoved lastnim potrebam, željam in občutkom, ker da očitno ne čutimo prav. Glas prepričanja, da se v odnose vstopa na način, ko se moramo prilagajati in odpovedovati sebi- se je rodil, ko se nismo smeli postaviti zase. Oblikoval se je v odnosu, ki nas je nadvladal; prišel nam je preblizu, ko smo bili preveč ranljivi, da bi si upali ostati to, kar smo. Sčasoma je postalo naše prilagajanje nekaj samoumevnega. Kot samodejni notranji mehanizem, močnejši od nas samih. Nismo se prilagajali zato, ker bi bili mi tako zelo dobri in prijazni ljudje, da bi vsi srečni vedno dali prednost drugim. Pač pa sta nas vodila strah in sram. V resnici smo si želeli biti samo varni in sprejeti. Naredili bi vse, da bi nas imeli radi. 

Ozaveščanje teh glasov, nežna pozornost do vseh misli, ki živijo v nas, nam omogoča, da pridobimo nadzor nad njimi. Nekatere sprejmemo, druge zavrnemo. S tem jih izbiramo veliko lažje in bolj svobodno. Težava pa nastane, ko svojih določenih misli niti ne slišimo. Takrat nas začnejo nezavedno voditi iz ozadja, njihov vpliv pa postane močnejši, kot si priznamo. To še posebej velja za misli, prežete s krivdo in sramom, jezo in zamerami, z neizjokanimi bolečinami in z nepredelanimi travmami. V mnogih izmed nas te misli še vedno nosijo barvo ranjenega odnosa – predvsem tistega s pomembnim likom najpomembnejšega skrbnika, kot je na primer nevarno ranjena mama. Ta ni zmogla dati varnosti brez napetosti, ljubezni brez skrbi ali potrditve brez dvoma. Njene tišine so postale naši dvomi, njene skrbi so se vtisnile v naše telo kot stalna napetost, njene bolečine so se zapisale v naš spomin kot prepričanje, da moramo biti boljši, bolj pozorni, bolj previdni, če želimo ostati ljubljeni. Zato ni presenetljivo, da danes tako težko samo obstajamo. Že res, da nam danes ni nič več treba, a nekaj v nas se še vedno drži stare logike, kjer varnost pomeni prilagajanje. In da je živost naše prisotnosti za druge lahko ogrožujoča.

To ni nekaj, kar bi izbrali zavestno ali prostovoljno, saj gre večinoma za stare in globoko usidrane strategije, ki so se oblikovale v odnosih, kjer nismo čutili, da bi bilo varno biti povsem takšni, kot smo. Pogosto smo verjeli, da s tem, ko skrbimo za druge, izražamo svojo ljubezen in zvestobo. A če si dovolimo pogledati malo globlje, ugotovimo, da je bilo v tej skrbi za druge pogosto skritega tudi nekaj zelo osebnega- ponižna skrb zase, klic po tem, da bi nas nekdo resnično videl, sprejel, začutil, da bi bili del odnosov z drugimi. Odnosi so za nas tako ključnega pomena, da jih gradimo tudi za visoko ceno koristnosti drugim, ko povsem pozabimo nase.

Poslušati sebe je lahko sprva srhljivo. Ne zato, ker ne bi zmogli, ampak ker telo ohranja spomin na čase, ko ni bilo varno biti v stiku s sabo. Ko smo bili še zelo majhni, je bila prilagoditev edini način, da smo preživeli. V odnosih, kjer ni bilo prostora za naše občutke, kjer nismo smeli biti žalostni, jezni, razigrani ali prestrašeni – smo se naučili utišati svoj notranji glas. Takrat je bilo to zelo modro in nujno. Rešilno. A danes smo drugje in teh starih strategij ne potrebujemo več. Še več, blokirajo nas in nam ne dovolijo rasti – a telo jih še vedno doživlja, kot da bi šlo za naše življenje. Zato ni nič nenavadnega, če ob prvih korakih k sebi začutimo notranji upor, nemir, strah ali celo sram in krivdo. To ni znak, da delamo nekaj narobe – to je povabilo, da z še večjim sočutjem pogledamo, kje in kdaj smo se morali odpovedati sebi. In da si zdaj, korak za korakom, dovolimo nekaj novega. Danes ni več treba preživeti – danes smemo začeti živeti.

Tako zelo smo si želeli pripadati, da smo bili pripravljeni prezreti svoj notranji glas, odložiti svoje potrebe, utišati nežne misli, ki so še znale sanjati in čutiti. In zdaj, ko počasi prihaja čas zavedanja, ko telo sporoča, da ne zmore več živeti po pravilih in navodilih drugih, se učimo nekaj novega. Ustavimo se, dihamo, čutimo sebe in samo smo. Čutenje, ki ni pogojeno z mnenjem drugih, ampak prihaja neposredno iz nas samih. 

In prav zato se ustavimo, da se lahko zaslišimo. Z vsem sočutjem, ki ga premoremo do sebe zaslišimo različne glasove, pogovore, pregovarjanja, notranje skrbi in presoje. Vedno jasneje zaznavamo, kako pogosto svoj notranji svet usmerjamo glede na to, za kar slutimo, da drugi pričakujejo od nas. A vsakič malo hitreje ločimo, kaj čutimo mi in kaj bi radi drugi. Tudi, ko nas povleče nazaj v notranje preračunavanje, kaj bodo drugi rekli, kaj si bodo mislili, kako nas bodo ocenjevali – zdaj že imamo novo izkušnjo, da se lahko iz tega primeža izvijemo. Gre za pravi trening lastne vrednosti, ki ni več pogojena s pogledi drugih, ker v sebi vse bolj prepoznavamo svojo moč in poslanstvo.

Vprašanja, ki so nekoč zvenela nevarno, se zdaj vračajo kot tiha povabila- kaj zares čutim, kaj v resnici potrebujem, kaj se oglaša v meni, ko utihne vse tisto, kar bi drugi? Počasi se oblikuje nov prostor, kjer odločitev ne sprejemamo več zaradi zunanjega miru, temveč zaradi naše notranje celosti. In to je v resnici ena najglobljih oblik skrbi zase - in hkrati največje darilo drugim, odnosom daje novo dimenzijo in resnično bližino.

Znotraj vsega, kar smo, začutimo lahkotnost bivanja, kjer ni potrebno nič dokazovati, kjer nismo nikomur breme, kjer lahko odložimo vse notranje napore. Rastejo možnosti drugačne vrste odnosov, ki niso zgrajeni na vlogah in pričakovanjih, ampak na resničnem stiku, v katerem vsak od nas lahko obstaja tak, kot je. In morda je prav to prvi trenutek, ko resnično pripadamo.

Takšno spoznanje ni redko. Veliko ljudi v procesu terapije odkrije, da misli, s katerimi živijo vsak dan, v resnici niso zares njihove. Kot bi v sebi nosili odmeve glasov staršev, učiteljev, okolja. Takrat se začne proces razločevanja.

Kako to razločiti vam predstavim v naslednjem blogu, v konkretnih korakih. 

Ljubljana, 10.6.2025 
Taja Šinkovec